VDSS Sodba Pdp 38/2020

Jedro

Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je dne 21. 9. 2018 podala tožena stranka nezakonita in njeno razveljavitev ter ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi v skladu s pogodbo o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje ter s tem do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zato jo je tožena stranka dolžna za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v socialno zavarovanje, ji za to obdobje obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 1.573,20 EUR bruto, po obračunu in plačila davkov in prispevkov, pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje, vse v roku 8 dni. Zahtevala pa je tudi denarno povračilo zaradi nereintegracije v višini 18.878,40 EUR bruto in po obračunu in plačilu davkov in prispevkov neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dalje v roku 8 dni (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitve o stroških tožene stranke, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji kot tudi pritožbenih stroškov. Navaja, da so podane bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožničine lečeče zdravnice in psihiatrinje dr. A.A., ki bi lahko izpovedali o tožničinem zdravstvenem stanju na dan 1. 9. 2018, kar je pomembno zaradi ugotovitve, ali je tožnica zmogla oziroma ali je bila sposobna obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo urnikov dela pri toženi stranki, iz katerih izhaja, da tožnica ni bila predvidena za delo 1. 9. 2018. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo predložitev pogodb zaposlenih delavcev B.B., C.C. in D.D., čeprav je tožnice navedla konkretne razloge za izvedbo tega dokaza. Tudi ni sledilo predlogu za postavitev drugega sodnega izvedenca s področja psihiatrije, čeprav je tožnica konkretno pojasnila, da je izvedenka dr. E.E. neverodostojna, saj tako v izvedenskem mnenju kot tudi v dopolnitvi ni odgovorila na s strani sodišča postavljena vprašanja. Prav tako pa je izvedenka svoje mnenje gradila na stanju tožnice po 1. 9. 2018. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zavzelo je napačno stališče, da je tožena stranka tožnici, s tem ko ji je očitala, da je pet dni zaporedoma izostala z dela brez opravičila in da ni poklicala vodje recepcije, istočasno očitala tudi odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar po stališču pritožnice ne drži. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala le kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej kršitev pogodbenih obveznosti. V vabilu na zagovor tožena stranka razlogov za odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sploh ni opredelila, zato se do teh razlogov tudi tožnica ni mogla opredeliti. Po tej alineji mora imeti kršitev vse elemente in sicer da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delovno mesto in o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, tega pa sodišče v utemeljevanju enake vsebine vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pojasni. Napačno je tudi stališče sodišče prve stopnje, da ni pomembno, ali je odsotnost delavca opravičena ali neopravičena, saj je pomembno le dejstvo, da delavec o svoji odsotnosti delodajalca ni obvestil. Ker tožnica na delo ni bila razporejena, kar je vseskozi zatrjevala, ni mogoče sklepati da bi imela pet zaporednih dni delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju dr. E.E., ki je temeljilo na poročilu psihološkega pregleda dr. F.F. z dne 28. 2. 2019 in izvida zdravniškega pregleda dr. A.A. z dne 8. 5. 2019, torej na izvidih, izdanih po obdobju od 1. 9. 2018 do 11. 9. 2011. Sodišče bi na tožničin predlog moralo postaviti novega izvedenca, ki bi ugotovil, ali se je tožnica glede na svoje zdravstveno stanje sploh zavedala, tudi če je bila zmožna obvestiti delodajalca, da mora o odsotnosti obvestiti delodajalca. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in sicer hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz naslova opravljanja dela po 33. členu ZDR-1 in 36. členu ZDR-1. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica v obdobju od 1. 9. 2018 do 11. 9. 2018 ni bila zmožna za delo, sodišče ni moglo ugotoviti kršitve 33. člena ZDR-1. Tožnica z urnikom dela ni bila seznanjena in tožena stranka tožnice tudi ni pričakovala na delu. Sodišče se o obširnih tožničinih navedbah o tem, kako se pripravljajo urniki dela, ni opredelilo. Prav tako ne more enostransko presojati obveze tožnice, da mora o razlogih za neprihod na delo obvestiti delodajalca. Popolnoma nepojasnjene so tudi trditve sodišča prve stopnje o kršitvah delovne obveznosti s stopnjo hude malomarnosti. To oceno je sprejelo le na podlagi ocene sodne izvedenke, moralo pa bi samo iz ravnanja tožnice ugotoviti ali gre za naklep ali hudo malomarnost. Ker tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla nobenih razlogov glede krivdnega ravnanja s stopnjo hude malomarnosti, njenih pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti sodišče. Ne strinja se tudi s tem, da je tožena stranka izkazala tudi subjektivni element izredne odpovedi, saj je sodišče svojo odločitev oprlo le na izpovedi direktorice tožene stranke ter dokaze tožene stranke, ni pa izvedlo že navedenih dokazov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi očitanih, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišča prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi katerih je lahko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z dokazi, ki jih ni izvedlo, pa je navedlo pravilne razloge za takšno odločitev. Tako sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožničine osebne zdravnice dr. G.G. in tožničine lečeče psihiatrinje dr. A.A., saj je tožničino zdravstveno stanje in njeno sposobnost obveščanja delodajalca o razlogih za odsotnost ugotavljalo s sodno izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. E.E. Izvedenka je vpogledala listine v spisu in osebni zdravstveni karton tožnice, tako da je podala mnenje o tožničinem zdravstvenem stanju in zmožnosti razumevanja pomembnosti obvestitve delodajalca o odsotnosti z dela na dan 1. 9. 2018. Prav tako utemeljeno ni naložilo toženi stranki, da predloži urnike dela od 11. 7. 2018, saj je v obravnavani zadevi pomembno le obdobje od 1. 9. 2018 dalje. Ker v obravnavanem sporu ni pomembno, kateri in koliko delavcev je bilo zaposlenih pri toženi stranki, je pravilno zavrnilo tožničin dokazni predlog za predložitev pogodb o zaposlitvi za B.B., C.C. in D.D. Utemeljeno pa je zavrnilo tudi dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke, saj je ocena izvedenke, da se je tožnica zavedala dolžnosti obveščanja delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, povsem jasna, s tem pa je odgovorila na zastavljeno vprašanje.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu receptor in od 11. 7. 2016 do 31. 8. 2018 začasno odsotna z dela zaradi bolezni. Tožnica po 31. 8. 2018 ni prišla na delo in tožene stranke o razlogih ni obvestila o razlogih odsotnosti. Tožena stranka ji je dne 11. 9. 2018 vročila vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s pisno seznanitev z očitanimi ji kršitvami. Tožnica je dne 12. 9. 2018 toženi stranki poslala pisni zagovor, dne 18. 9. 2018 pa se je udeležila ustnega zagovora. Dne 24. 9. 2018 ji je tožena stranka vročila pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razlogov 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), tako da ji je delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnico v vabilu na zagovor obvestila o očitanih ji kršitvah, in čeprav ni zapisala točne zakonske dikcije posamezne alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se vsebinsko kršitve, ki so bile tožnici očitane in kršitve, zaradi katerih je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne razlikujejo. Tožena stranka ji je očitala, da je več kot pet zaporednih delovnih dni izostala z dela in da ni poklicala vodje recepcije, kar je dejansko vsebinski očitek iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Prav tako je tožena stranka tožnici že v vabilu na zagovor pojasnila, da šteje njen izostanek brez opravičila in neobvestitev vodje recepcije za kršitev njene pogodbe o zaposlitvi in zakonskih obveznosti, kar je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavec izredno odpove pogodbo o zaposliti, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila tako seznanjena z očitanimi kršitvami in zaradi teh kršitev ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zmožna o svoji odsotnosti obvestiti delodajalca in da se je te svoje obveznosti tudi zavedala. Kot je bilo že ugotovljeno, je izvedenka psihiatrične stroke po vpogledu listinske dokumentacije v spisu in zdravstvenega kartona tožnice ugotovila, da bi tožnica delodajalca lahko obvestila o odsotnosti in razlogih zanjo, saj ni bila tako hudo depresivna, da ne bi mogla delovati na nobenem področju in torej ni bila povsem kognitivno ovirana. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da izvedenka ni ugotovila stanja tožnice na dan 1. 9. 2018, saj je razpolagala s celotno zdravstveno dokumentacijo tožnice.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni bila razporejena na delo, saj ji urnik dela ni bil posredovan. Skladno z 238. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadalj.) mora zavarovanec ravnati skladno s prejeto odločbo imenovanega zdravnika od dneva prejema te odločbe, zato se je bila tožnica dolžna zglasiti na delo pri delodajalcu ali pa ga obvestiti o razlogih za svojo nadaljnjo odsotnost. Tožnica bi se tako morala javiti na delo, ne glede na urnik dela tožene stranke, ali pa toženi stranki sporočiti razloge za odsotnost, če se za delo ni čutila sposobno.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi odpovedni razlog po 2. lineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnica ravnala hudo malomarno, ko delodajalca ni obvestila o razlogih odsotnosti z dela, s tem pa je kršila tudi določbo 36. člena ZDR-1, po kateri mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznostih, tožnica torej o razlogih, zakaj je na delo ne bo, prav tako pa je kršila tudi določbo 33. člena ZDR-1, po kateri mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katera je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da ni vezano na krivdno obliko ravnanja, ki jo delodajalec očita delavcu. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 in sicer da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. V točkah 27 in 28 se je natančno opredelilo o razlogih tožene stranke, zaradi katerih je ta izgubila zaupanje do tožnice. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj je bila tožnica dolgoletna delavka pri toženi stranki in je vedela za organizacijo dela tožene stranke v sezoni, prav tako je potrebno upoštevati dejstvo, da tožnica ni kazala nobenega obžalovanja niti v zagovoru pred delodajalcem. Tožnice je vedela, da nima več zakonite podlage za svojo odsotnost z dela, saj je v spornem času sestavila s pomočjo domačih ugovor zoper odločbo ZZZS. V preteklih obdobjih je vodjo recepcije o svojih odsotnostih obveščala, v obravnavanem primeru pa se toženi stranki sploh ni oglasila, niti sama niti ne s pomočjo svojih bližnjih.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 396/2020
• VDSS sodba Pdp 1078/2013
• Sodba VIII Ips 563/2007